V kolektivu imam sodelavko, s katero se zadnje časa veliko družim, ker delava na istem projektu. Punca je prijetna, vendar se v službi zaradi njene telesne posebnosti nekateri primitivci delajo norca, zato je bolj sramežljive sorte. Razen službeno in občasnih kav po službi se ne druživa, včasih poklepetava še kaj privatno, to pa je tudi vse. Pred kratkim pa me je presenetila s posebno prošnjo; prosila me je, če bi bila njena poročna priča. Vem, da prijateljic nima in da je živela sama z mamo, ki je že v domu ostarele, kljub temu pa se nimam za njeno tesno prijateljico, zato sem njeno prošnjo najprej zavrnila. Zdaj me je ponovno prosila, pravi, da nimam nikogar in se mi kar malo smili.
Mož je odločno proti, da bi hodili na poroko k nekomu "s ceste", poleg je tu še vprašanje financ; čeprav denarja ne pričakuje, je treba kot priča nekaj prispevati, mar ne?
V končni fazi, tudi če grem za pričo, pa čeprav iz usmiljenja (ne morem se odločiti) koliko je primerno dati?
Priznam, prošnja me je vrgla iz tira in jutri mi je prav neprijetno priti v službo. Enostavno se ne znam odločiti.
Mož je odločno proti, da bi hodili na poroko k nekomu "s ceste", poleg je tu še vprašanje financ; čeprav denarja ne pričakuje, je treba kot priča nekaj prispevati, mar ne?
V končni fazi, tudi če grem za pričo, pa čeprav iz usmiljenja (ne morem se odločiti) koliko je primerno dati?
Priznam, prošnja me je vrgla iz tira in jutri mi je prav neprijetno priti v službo. Enostavno se ne znam odločiti.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 29 Maj 2016 20:15