Pozdravljeni,
S fantom živiva pri starših, prav takoj kot tudi moj brat s punco. Doma smo kar premožni in smo imeli vedno vsega dovolj. Nismo pa nikoli izražali čustev, se pretirano veselili in se med seboj pogovarjali. Mislim, da je to tudi velik vzrok za moja čustva. V zadnjem letu sem postala zelo čustveno nestabilna. Sploh si ne znam razlagati svojih čustev. Namesto, da bi se določene stvari veselila, se jaz jokam. Postala bom teta. In sploh nisem vesela, Gre mi kar na jok. S tamlado se resda ne zastopimo dobro, samo vseeno bi bila lahko bolj vesela novega bitja. Mislim, da je problem tudi v tem, ker vem da bo veliko pozornosti namenjeno otroku, jaz pa sem jo v mladih letih najbrž dobila premalo in jo potrebujem zdaj veliko več. Od staršev me nikoli ni noben pohvalil. Delam v očetovem podjetju, naredim veliko stvari in me nikoli nihče ne pohvali. Poslušam samo kritike, kaj ne znam. To me ubija. Delam po 8 ur na dan, samo dela nimam za 8 ur in potem se dolgočasim in veliko preveč razmišljam. Doma veliko pomagam tudi pri drugih stvareh, če pa kam grem imam slabo vest ker me ni doma. Zdi se mi, da sem za svoja leta (29) popolnoma nestabilna. Vedno sem hotela biti odrasla, samo se mi zdi da mi tega starši niso dopuščali. Vedno so mi dali denar, potem pa to izsiljevali.
Zavedam se kako sem čustveno nestabilna, samo si ne znam pomagati. Vem, da bi se morala začeti ukvarjati s kakim športom, da zapolnim svoj čas, vendar ne najdem motivacije. Če mi kdo kaj reče se takoj zjokam. Če imam rojstni dan mi gre na jok, ker mi vse čestitajo. Sploh se ne znam več veseliti. V vsaki stvari najdem nekaj slabega.
Na primer: vsak dan bi šla s kolegicami ali fantom na pijačo, v kino...samo ne grem, ker potem mi doma takoj rečejo, kam treba hodit vsak dan. In tako če kam grem, se obremenjujem kaj si doma spet mislijo.
Kar sem tudi zelo nesamozavestna imam težave pri spoznavanju novih ljudi. Ko sem nestrpna ali malo živčna dobim po vratu rdeče lise. Seveda me potem vsi sprašujejo kaj pa imaš to in mi je še bolj nerodno.
Moram se naučiti živeti bolj samostojno, nočem biti očetova punčka, moram sprejeti tamlado, se nehati obremenjevati za malenkosti, biti samozavestna samo enostavno ne vem kako? Sem obtičala na mrtvi točki brez vsake motivacije! Prosim za nasvet!
S fantom živiva pri starših, prav takoj kot tudi moj brat s punco. Doma smo kar premožni in smo imeli vedno vsega dovolj. Nismo pa nikoli izražali čustev, se pretirano veselili in se med seboj pogovarjali. Mislim, da je to tudi velik vzrok za moja čustva. V zadnjem letu sem postala zelo čustveno nestabilna. Sploh si ne znam razlagati svojih čustev. Namesto, da bi se določene stvari veselila, se jaz jokam. Postala bom teta. In sploh nisem vesela, Gre mi kar na jok. S tamlado se resda ne zastopimo dobro, samo vseeno bi bila lahko bolj vesela novega bitja. Mislim, da je problem tudi v tem, ker vem da bo veliko pozornosti namenjeno otroku, jaz pa sem jo v mladih letih najbrž dobila premalo in jo potrebujem zdaj veliko več. Od staršev me nikoli ni noben pohvalil. Delam v očetovem podjetju, naredim veliko stvari in me nikoli nihče ne pohvali. Poslušam samo kritike, kaj ne znam. To me ubija. Delam po 8 ur na dan, samo dela nimam za 8 ur in potem se dolgočasim in veliko preveč razmišljam. Doma veliko pomagam tudi pri drugih stvareh, če pa kam grem imam slabo vest ker me ni doma. Zdi se mi, da sem za svoja leta (29) popolnoma nestabilna. Vedno sem hotela biti odrasla, samo se mi zdi da mi tega starši niso dopuščali. Vedno so mi dali denar, potem pa to izsiljevali.
Zavedam se kako sem čustveno nestabilna, samo si ne znam pomagati. Vem, da bi se morala začeti ukvarjati s kakim športom, da zapolnim svoj čas, vendar ne najdem motivacije. Če mi kdo kaj reče se takoj zjokam. Če imam rojstni dan mi gre na jok, ker mi vse čestitajo. Sploh se ne znam več veseliti. V vsaki stvari najdem nekaj slabega.
Na primer: vsak dan bi šla s kolegicami ali fantom na pijačo, v kino...samo ne grem, ker potem mi doma takoj rečejo, kam treba hodit vsak dan. In tako če kam grem, se obremenjujem kaj si doma spet mislijo.
Kar sem tudi zelo nesamozavestna imam težave pri spoznavanju novih ljudi. Ko sem nestrpna ali malo živčna dobim po vratu rdeče lise. Seveda me potem vsi sprašujejo kaj pa imaš to in mi je še bolj nerodno.
Moram se naučiti živeti bolj samostojno, nočem biti očetova punčka, moram sprejeti tamlado, se nehati obremenjevati za malenkosti, biti samozavestna samo enostavno ne vem kako? Sem obtičala na mrtvi točki brez vsake motivacije! Prosim za nasvet!
Statistika: Objavljeno Napisal objokana30 — 22 Avg 2016 14:50