Naša pudljica je maja imela diagnosticiran tumor na prsni žlezi, ki pa ni bil operabilen zaradi starosti. Do oktobra ni imela nobenih težav, takrat pa je tumor čez noč začel rasti, psička je začela hujšati,...hranili smo jo večkrat dnevno, malo razvajali, saj je jedla samo še belo piščančje meso. Bila je še vedno živahna, vsakega pozdravila, šla na 10 minutni sprehod, a počasi hirala. Zadnji mesec sem ji vsakodnevno prevezala rano, saj je bil tumor odprt, iz njega se je izcejalo, krvavelo. Pa je na začetku to kar prenašala. Zadnje tri dni, pa sem videla, da jo je pri prevezu bolelo. Pojedla je še sicer meso, šla na sprehod. Včeraj, ko sem prišla iz službe, je želela vstati in pozdravit, pa je kar obležala, gledala s svojimi črnimi očkami,...to kar sem se cel mesec odločala, sem morala zdaj hitro izpeljati, čeprav je bilo hudo. Z možem sva jo zavila in peljala k veterinarju. Pa smo se še cartali, pa jokali, pa cartali. Hitro je zaspala,.....za vedno. Žalosten dan, doma smo vsi jokali. In hujše je, kor t smo mislili. Jo kar vidimo, kako se na kavču zvije v svoj kotiček, kako pride po stopnicah in pokuka izza ovinka, da vidi kdo je prišel....pa ponoči nas ni več zbudila (zadnje mesece je slabše spala, hodila ven lulat, se nameščala v košarici ipd.). čeprav nam družbo dela še 8 letni maltežan, jo pogrešamo, z njo sem imeli lepih 15 let.
↧